Četrtek #42
Nihče ne mara, da ga napadajo ali kritizirajo. Pogosto se odzovemo tako, da utrdimo svojo obrambo kot oblegano trdnjavo. Vidimo rdeče in nehamo poslušati. Izgubimo objektivnost in s tem tudi zdravo presojo.
Nad prihodnostjo imamo veliko manj neposrednega nadzora kot upamo. Prihodnost nas bo vedno znova presenetila.
Resničnost je zgolj iluzija, čeprav zelo vztrajna. – Albert Einstein
Moder človek si bo prizadeval za svobodo pred bolečino in nadlogami, za mir in brezskrbnost, posledično za mirno, skromno življenje s čim manj srečanji; in tako se bo po nekaj izkušnjah s tako imenovanimi bližnjimi odločil za življenje v umiku ali celo, če je človek velikega intelekta, v samoti. Kajti več ko ima človek v sebi, manj si bo želel od drugih ljudi – manj mu lahko pomenijo drugi ljudje. Zato visoka stopnja intelekta človeka ponavadi naredi nedružabnega.
To je edina vrsta človeka, za katerega lahko rečemo, da je njegovo težišče povsem v njem samem; kar pojasnjuje, zakaj ljudje te vrste – in ti so zelo redki – ne glede na to, kako odličen je njihov značaj, ne kažejo tistega toplega in neomejenega zanimanja za prijatelje, družino in skupnost na splošno, česar so drugi tako pogosto sposobni; kajti če imajo samo sebe, niso neutolažljivi zaradi izgube vsega drugega. To daje njihovemu značaju osamljenost, kar je še toliko bolj učinkovito, ker jih drugi ljudje nikoli zares ne zadovoljijo, saj so na splošno drugačne narave.
Če imate srečo, da najdete ljubezen, se spomnite, da je tam, in je ne zavrzite.