Debelost kot hormonska motnja

Debelost je v osnovi hormonska težava in ne kalorična.

Inzulin je ključni hormon v tej pripovedi, ki je močan regulator presnove. Ko je raven inzulina dlje časa vztrajno visoka, telo razvije stanje, znano kot "inzulinska rezistenca". Ta rezistenca je pravi osnovni vzrok za kopičenje maščobe in otežuje trajnostno izgubo teže.

Kalorije vnosa, kalorije porabe

Konvencionalna paradigma »jej manj, telovadi več« je razočarala nešteto ljudi s prekomerno telesno težo. Splošno opažanje kaže, da mnogi posamezniki vztrajno poskušajo nadzorovati svojo težo brez trajnega uspeha, v nasprotju z drugimi, ki brez napora vzdržujejo zdravo težo brez strogega štetja kalorij ali intenzivne vadbe. To opažanje je osnova za argument, da je tradicionalni model poenostavljen pogled, ki ne upošteva ustrezno zapletenih hormonskih sistemov, ki upravljajo človeško telo.

Pet »napačnih predpostavk« tega modela:

• Neodvisnost »vnosa kalorij« in »porabe kalorij«: Te spremenljivke so tesno odvisne, kar pomeni, da zmanjšanje vnosa kalorij sproži sorazmerno zmanjšanje porabe kalorij. Ta presnovna prilagoditev povzroči minimalno izgubo teže, saj se telo aktivno upira kaloričnemu primanjkljaju z upočasnitvijo presnove.
• Stabilna bazalna presnova (BMR): V nasprotju s predpostavko o stabilni BMR lahko skupna poraba energije, ki vključuje BMR, znatno niha (do 50 %), odvisno od vnosa kalorij in drugih dejavnikov.
• Zavestni nadzor nad »vnosom kalorij«: Signale lakote in sitosti v veliki meri narekujejo hormoni, ki vplivajo na prehranjevalno vedenje zunaj zavestnega nadzora. Medtem ko posamezniki sprejemajo odločitve, apetit usmerja zapleten, samoregulirajoč se sistem.
• Neregulirano shranjevanje maščob: Rast maščobnih celic aktivno uravnavajo hormoni, kot so leptin, adiponektin in lipoproteinska lipaza, kar izpodbija idejo, da je shranjevanje maščob preprost, nereguliran proces.
• »Kalorija je kalorija«: Različna makro hranila in živila izzovejo različne hormonske in presnovne odzive. Sladkor na primer znatno zviša raven glukoze v krvi in izzove odziv inzulina, medtem ko olivno olje tega ne stori, kar pomeni, da njuni presnovni učinki niso enakovredni kljub enakim kaloričnim vrednostim.

To sistematično negiranje modela “kalorije not, kalorije ven”, je temeljni izziv za prevladujoč način prehrane. Z argumentom, da sta vnos in poraba kalorij medsebojno odvisna in podvržena hormonski regulaciji, se telo aktivno upira omejevanju kalorij z upočasnjevanjem presnove.

Ta presnovna prilagoditev pojasnjuje, zakaj preprosto štetje kalorij pogosto vodi do platoja in sčasoma do ponovnega pridobivanja teže, namesto do trajnega uspeha. Ta perspektiva nakazuje, da neuspeh mnogih konvencionalnih diet ni zgolj posledica individualnega neupoštevanja diet, temveč pomanjkljivega teoretičnega modela, ki ne upošteva ustrezno prilagoditvenih fizioloških odzivov telesa. To preoblikovanje problema preusmeri pripoved od osebnega neuspeha k sistemskemu nerazumevanju človeškega metabolizma, kar lahko spodbudi bolj sočuten in učinkovit pristop k uravnavanju telesne teže.

• Tabela 1: Primerjava s konvencionalnimi paradigmami hujšanja