Inzulin je glavni vzrok debelosti
Ta razdelek raziskuje fiziološke mehanizme, s katerimi inzulin vpliva na shranjevanje maščob, napredovanje v inzulinsko rezistenco in širše posledice za kronične bolezni in uravnavanje telesne teže.
Vloga inzulina kot hormona za shranjevanje maščob
Inzulin, hormon, ki ga izloča trebušna slinavka, je splošno znan po svoji vlogi pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi, saj omogoča celicam absorpcijo glukoze iz krvnega obtoka.
Vendar pa je vloga inzulina, ki je prav tako pomembna, a pogosto spregledana – deluje kot močan "hormon za shranjevanje maščob". Poleg uravnavanja glukoze inzulin aktivno zavira razgradnjo shranjene maščobe (lipolizo) in hkrati spodbuja sintezo nove maščobe iz presežnega sladkorja (lipogenezo). Ko so ravni inzulina stalno povišane, telo prejema stalen signal za shranjevanje maščobe, namesto da bi dostopalo do svojih obstoječih maščobnih rezerv in jih kurilo za energijo. Zaradi tega fiziološkega stanja je trajna izguba maščobe izjemno težka, tudi če posameznik poskuša zmanjšati vnos kalorij.
Razvoj inzulinske rezistence in njena povezava s kroničnimi boleznimi
Sodobni prehranjevalni vzorci, zlasti tisti z visoko vsebnostjo rafiniranih ogljikovih hidratov in dodanih sladkorjev, vodijo v kronično stanje povišanih ravni inzulina. Sčasoma ta vztrajna hiperinzulinemija povzroči, da telesne celice postanejo manj odzivne na signale inzulina, kar imenujemo "inzulinska rezistenca". V kompenzacijskem poskusu znižanja krvnega sladkorja se trebušna slinavka odzove s proizvodnjo še več inzulina, s čimer ustvari samovzdrževalni "začarani krog" naraščajočih ravni inzulina in slabšanja odpornosti. Ta odpornost je predstavljena kot začetni zaščitni mehanizem pred škodljivimi učinki kronično visokega inzulina, ki se pogosto najprej kaže kot stanja, kot je zamaščenost jeter.
Posledice inzulinske rezistence segajo daleč preko debelosti. Je temeljna gonilna sila večine današnjih “bolezni civilizacije”, vključno s sladkorno boleznijo tipa 2, srčnimi boleznimi, rakom in Alzheimerjevo boleznijo. Tudi posamezniki, ki vzdržujejo normalno težo, lahko kažejo inzulinsko rezistenco, zaradi česar so v prihodnosti izpostavljeni tveganju za resne zdravstvene težave.
Ta podrobna fiziološka razlaga, kako kronično uživanje rafiniranih ogljikovih hidratov in sladkorjev vodi do vztrajno visokih ravni inzulina, kar posledično povzroča celično inzulinsko rezistenco, je osrednjega pomena za to teorijo. Ta naraščajoča povratna zanka, kjer telo proizvaja več inzulina za premagovanje odpornosti, kar dodatno povečuje odpornost, je predstavljena kot temeljni mehanizem, ki spodbuja kopičenje maščobe in otežuje izgubo teže.
To presega zgolj trditev, da inzulin shranjuje maščobo – opisuje patološki cikel hormonske disregulacije. Ta fiziološka razlaga nakazuje, da se morajo strategije za uravnavanje telesne teže osredotočiti na prekinitev tega začaranega kroga, predvsem z doslednim zniževanjem ravni inzulina, ne pa zgolj z zmanjševanjem vnosa kalorij. Zagotavlja tudi prepričljivo biološko razlago za pogosto izkušnjo ponovnega pridobivanja teže in stagnacije, kar kaže na to, da je odpornost telesa na izgubo teže fiziološka prilagoditev kronični hiperinzulinemiji in ne pomanjkanje volje.
Ključno je, da je sladkorna bolezen tipa 2 predvsem bolezen inzulinske rezistence in da se z učinkovitim premagovanjem te rezistence lahko raven sladkorja v krvi normalizira, kar vodi do obrata bolezni. Sladkorna bolezen tipa 2 ni "kronično progresivna bolezen", ampak je dejansko reverzibilna z odpravljanjem inzulinske rezistence. To je pomemben izziv za prevladujočo medicinsko dogmo.
Kritizirati bi morali številna konvencionalna zdravila za sladkorno bolezen tipa 2, zlasti uporabo eksogenega inzulina, saj čeprav lahko znižajo krvni sladkor, lahko paradoksalno poslabšajo osnovno bolezen s spodbujanjem povečane telesne maščobe in poslabšanjem inzulinske rezistence. To poudarja zaznano osredotočenost na lajšanje simptomov in ne na reševanje vzroka v konvencionalni medicinski praksi. To preoblikovanje ima bistvene posledice za klinično prakso, saj zagovarja prehod od zgolj uravnavanja ravni glukoze v krvi k aktivnemu zdravljenju osnovne inzulinske rezistence. Milijonom bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 ponuja veliko upanja za remisijo in nakazuje, da bi trenutni farmakološki pristopi dolgoročno lahko bili kontraproduktivni za napredovanje bolezni.
"Nastavljena teža" in hormonska regulacija
Koncept "nastavljene vrednosti teže" je kot fiziološki termostat ali mehanizem tempomata, ki uravnava telesno težo znotraj določenega območja. To pomeni, da telo aktivno brani to nastavljeno vrednost in uporablja presnovne prilagoditve, da se upre odstopanjem od nje.
Kronično povišane ravni inzulina učinkovito "ponastavijo" ta notranji termostat teže na višjo vrednost. Ko je telesna nastavljena vrednost povišana, to posameznika fiziološko prisili k prenajedanju in shranjevanju maščobe, dokler ne doseže te zaznane idealne teže. Posledično debelosti ne povzroča prenajedanje; prenajedanje in kopičenje maščobe sta simptoma, ki ju povzroča osnovni hormonski problem same debelosti, za katero je značilna povišana nastavljena vrednost teže.
Koncept "nastavljene vrednosti teže" ponuja fiziološko razlago za frustrirajoči pojav ponovnega pridobivanja teže in "jo-jo diet". Če je telesni notranji "termostat" za težo nastavljen višje zaradi kronično povišanega inzulina, bo aktivno uporabilo presnovne prilagoditve, kot sta upočasnitev bazalnega metabolizma in povečanje lakote, da se vrne na to višjo težo, tudi po uspešni kratkotrajni izgubi. To pomeni, da sta povečana lakota in shranjevanje maščobe simptoma povišane referenčne vrednosti, ne pa glavna vzroka za to stanje. To preoblikovanje premakne fokus uravnavanja telesne teže s preprostega zmanjševanja vnosa kalorij, ki se mu telo fiziološko upira, na aktivno ponastavitev notranje referenčne vrednosti telesa, predvsem z znižanjem ravni inzulina. Nadalje pomaga pri destigmatizaciji debelosti, saj jo predstavlja kot biološko stanje in ne kot vedenjsko ali moralno pomanjkljivost, kar zagotavlja znanstveno podlago za razumevanje, zakaj se posamezniki kljub znatnemu trudu borijo s težo.